Neodvisni, 16. marec 2019 ― Prispevek Varje Hrvatin premišljuje zlasti, kaj pomeni biti (ne)odvisen, tako v smislu širših kontekstov, v katere spada neodvisna scena ter njeno razmerje do institucije, zlasti pa v premišljevanju onotologije gledališkega besedila: "Neodvisnosti sama ne vidim kot definicijo, temveč pozicijo. Pozicijo uprizoritvenega prijema, ki je osvobojena in neobremenjena sebi predpisanega namena in koda. Pozicijo uprizoritvenega besedila, iztrgano iz okov dramskega in predloženega. Pozicijo avtorja, ki se izlušči iz sebi predpisane ustvarjalne vloge ter raziskuje, izziva in zahteva drugačno, manj osamljeno in izključno pišočo vlogo."

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. marec 2019 ― Umetnik Simon Kocjančič se udejstvuje na področjih risbe, slikarstva, grafike in umetniških fanzinov. Pri slikanju snuje gmoto barv in oblik, kjer nedefinirani ali polprepoznavni motivi nagovarjajo v svoji krhkosti in mikavnih kompozicijah. Deformirane podobe se ne podrejajo prepoznavni logiki, temveč izvabljajo raznolike interpretacije. Odsotnost pripovedi nadomesti občutek, slutnja, možnost vživetja in doživetja. Umetnik pravi, da ga zanima vmesnost med figuraliko in abstrakcijo, kjer s poudarjeno slikarsko potezo in lovljenjem naključij nastane odmik od prikazovanja stvarnosti. Kot izhodišče mu največkrat služijo že obstoječe podobe, včasih je dovolj le spomin ali (pretekli) občutek. Platna naseljujejo bolj ali manj abstrahirane podobe, ki brez teže obremenjevanja fragmente sklenejo v novo celoto, ki ima le malo skupnega z začetnim izhodiščem. Pri tem igrajo pomembno vlogo eksperimentalna raziskovanja, ki niso vezana na vnaprej določen cilj. Umetniku je blizu underground scena, ki se zoprstavlja neizbežnemu in očitnemu, to kljubovalno izbiro pa vpeljuje tako v motive kot v barve, ki stremijo k zabrisanosti in neprepoznavnosti. Že od slikarskih začetkov se poigrava z lastnim mešanjem oljnih barv, kjer se izogiba čistim, primarnim barvam. V zadnjih letih sploh za večje formate uporablja tudi akrilne in stenske barve. Ob določanju odtenkov gledalca spravi v zadrego, ko ta ne ve, ali je nekaj sive, modre ali zelene barve. Včasih ga bolj zanese v smer figuralike in se začnejo kazati obrisi hibridnih grotesknih pošasti, spet drugič v mehko abstrakcijo. Največkrat ulovi uravnotežen vmesen prostor, kjer se intuitivno drsenje čopiča kljub tvegani nejasnosti, vmesnoti in zmedenosti sklene v samosvoje, pristno slikovno polje. Razstava Nikoli ne vem predstavlja avtorjeva novonastala dela, ki jih je snoval v umirjenem ritmu ruralnega življenja, vstran od mestnega vrveža. Kljub osebni kritičnosti do današnje družbe in relevantnega dogajanja, le – to stežka enoznačno prevaja na